Hrvaški arhitekt Andrija Rusan, je v sodelovanju s kolegoma Marijanom Mirkovićem in Ljerkom Kabelkom, dobitnik posebne nagrade Wienerberger special prize za projekt poslovne zgradbe Lumenart v Puli. S svojimi idejami in projekti, ki so izjemni in enostavni hkrati, je v arhitekturnem svetu spoštovan, njegov simpozij Dnevi orisa pa mednarodno dobro obiskan dogodek s predavatelji, ki v arhitekturnem smislu veljajo za zvezdnike.

Intervju

Kaj je vaš najljubši material za gradnjo? Zakaj?
Ha, zdaj bi moral na tem mestu odgovoriti opeka, kajne. Ne bi mogel reči kateri material mi je najljubši ali kaj najraje uporabljam pri projekti, ker je to odvisno od projekta, od okoliščin, lokacije, tudi denarja. V vseh teh letih sem veliko delal z opeko, tudi s to, ki jo izdeluje Wienerberger, pa ne zato, ker so oni organizatorji dogodka. Kot proizvajalec opečnatih izdelkov (in drugih) so se pomembno pozicionirali na tržišču z visoko kakovostjo. Tudi moja hiša je recimo iz žgane gline, torej opeke. Grobišče v Požegi, za katero sem prejel nagrado, je prav tako iz omenjenega materiala, le da sem tam uporabil rabljeno opeko. Zakaj? Ker se mi je pri tistem projektu tako zdelo najbolj primerno. Izkazalo se je, da je odpadna opeka odličen material, če ga pravilno uporabiš. Sicer imam zelo rad tudi kamen, ki mora biti ravno prav trd, kakovosten in v primernih dimenzijah seveda. Pa masivni les recimo.

To je torej odvisno od mnogih dejavnikov?
Seveda. Nič na svetu ni slučajno. Včasih se odločim delati povsem steklen objekt, spet drugič se mi bo zdel bolj primeren naraven material. Poskušam, ni pa nujno, da mi bo uspelo. Arhitekti imamo mnogo idej in niso vse odlične. Zato res ne bi mogel reči, kateri material mi je najbolj pri srcu.

Raje eksperimentirate ali se držite ustaljenega?
Rad eksperimentiram s prostori, oblikami, funkcijami. Nisem pa navdušen nad tehnološkimi novostmi. Čeprav bi morda kdo drug zame povedal ravno nasprotno. V glavnem, nisem navdušenec novih materialov, zato bi zase rekel, da sem bolj tradicionalist. Verjamem pa, da je dobro arhitekturo mogoče delati na kakršen koli način in s kakršnimikoli materiali.

Kako bi ocenili Wienerbergov aritekturni razpis? Je pomemben, zakaj?
To je spet tako vprašanje, da bi moral odgovoriti pozitivno, saj sem dobitnik nagrade. No, saj tudi je pozitivno, a ne zato, ker bi bilo pričakovano. Nagrade Vrick smatram za zelo pozitivno akcijo. Ne le organizator, tudi drugi proizvajalci različnih materialov so spoznali pomembnost teh projektov. Na ta način se dosega visoka kakovost na vseh ravneh, ustvarjalni in izvajalski. Kajti če bi ne bilo kvalitetno, bi bila vsa promocija brez smisla. Wienerbergerju je poleg tega uspelo pritegniti izjemno kakovostno in spoštovano komisijo.

Če se ne motim, ste prejemnik kar nekaj nagrad?
Sem, ampak teh spet ni toliko. Za pokopališče v Požegi, kjer sem uporabil odpadno opeko iz Osjeka, sem dobil nagrado Grand prix Slavonskog bienala, sledila je uvrstitev v Phaidonov atlas arhitekture 21.stoletja . Za objekt Lumenart sem prejel nagrado Dedalo Minosse. In druge, ampak zagotovo ne spada med najbolj nagrajene arhitekte.

Ste idejni vodja dogodka Dani Orisa na Hrvaškem. Kako bi opisali ta simpozij? Kdo tam pride, kaj se dogaja, kdo predava?
Dnevi Orisa (Dani Orisa) bodo letos že štirinajstič zapored. Za tiste, ki za dogodek še niso slišali, naj povem, da pritegne dva tioč ljudi. Želelo bi jih priti štiri tisoč, pa žal ni dovolj mest. S tem bi že nekako dobili občutek, da gre za dogodek velikih razsežnosti, kjer se srečajo strokovnjaki s področja arhitekture z vse Evrope. Pridejo predavatelji, ki veljajo tudi za zvezde na svojem področju. Zato si upam trditi, da gre za pomembno reč.

Kdo pa je največja zvezda na vašem področju; morda nekoliko nenavadno vprašanje?
Hm! Za mene ali za medije? Ha, ha. No, kdo je za medije se ve. Kadarkoli bi omenili Normana Fosterja, bi poželi veliko zanimanja. Danes pa se nihče več ne spominja Maria Botte. Če bi imel slednji predavanje v Istanbulu, bi z lahko zbral štiri tisoč ljudi. Vprašanje je, če je zvezda? Zame ja. Osebno se mi zdijo zvezde ljudje, ki delajo sicer povsem običajne hiše. Smiljan Radić, Alexander Brodsy,...

Kaj raje počnete; ustvarjate na papirju ali sodelujete pri konkretni gradnji? Opazujete, kako vaša ideja postaja meso?
Enostavno me veseli graditi. Ljubim gradbišča, rad komuniciram z ljudmi, ki gradijo in stisnem roko najpreprostejšemu delavcu. Sicer rad ustvarjam, a ne v tej smeri, da moram narediti nekaj kar ni še nihče pred menoj. Zame obstaja ideja, naročen projekt, odlični sodelavci, ki v projekt vlagajo svojo energijo. Osebno sicer ne uporabljam rad računalnika za delo, raje skiciram z roko. V glavnem pa me interesira ves projekt, od začetka do konca.

Z vami v biroju dela tudi vaša žena?
Tako je, Jasmina. Je ostra in zelo dobra arhitektka.

Pa so vam bolj pri srcu družinske hiše ali hoteli, poslovne stavbe,...?
Vsaka naloga posebej je lahko zelo zanimiva. Seveda je velike projekte lažje uresničevati, ker imajo večji proračun, a rad delam tudi manjše zadeve. Zelo rad se poglabljam v detajle.

Koliko projektov, hiš imate za seboj? Vam je katera še posebej pri srcu ali je sleherna svojstven izziv?
Uf! Ljudje, ki niso dnevno v tem poslu, bodo mislili, da pretiravam. Za seboj imam grozno veliko projektov, če rečemo, da je projekt tako velik hotel kot ureditev dnevne sobe. Takole, imam 34 let delovne dobe. Po desetih letih, ko sem iskal status kulturnega delavca, sem moral zbrati vse dosedanje projekte. No in nabralo se jih je več kot 200. Če bi danes to zbiral, moram priznati, da se vseh tudi spomnil ne bi.

Pravijo, da prve ljubezni ne pozabiš nikoli. Kaj je bilo vaše prvo arhitekturno delo?
Delal sem že kot študent arhitekture, pomagal in svetoval prijateljem. Svojo prvo hišo pa sem napravil zase in to dobesedno s svojimi rokami. Kar je bila čudovita izkušnja. V njej zdaj ne živim več, živim v hiši sredi Zagreba.

Kako bi ocenili slovenske arhitekte, naše trenutne trende na tem področju?
Ko je pred petnajstimi leti izšla prva številka revije Oris, smo si zadali, da bomo spremljali kakovostne scene in dela, in to ne le na Hrvaškem. Slovensko področje je bilo gotovo zelo bogato in plodno. Za države razpadle jugoslavije je slovenska arhitektura pluta v visoko kavostne vode. Potem so sledila leta stagnacije. Zadnjih nekaj let pa mislim, da se je ustalilo in skristaliziralo nekaj imen in birojev, ki so si prislužile mednarodni ugled. Slovenske kolege zelo cenim, a zaradi krize je trenutno tudi težje delati.

Ste res projektirali in zgradili celo hišico za svojega psa?
O, ha, ha. To vprašanje se tu in tam pojavlja. Ja, sem,drži. To je bila neke vrste igra. Kako bi bilo videti, da ima pes arhitekta čisto navadno hišico?

Novinarka Monika Kubelj, vir: Reporter Magazin
Rusan Arhitektura

Sorodni članki